Druga skupna vaja z GRS Borovlje

Gorski reševalci iz Tržiča in Borovelj na skupni vaji. Avstrijski vodja Hubert Schuster: "Za nas in naše poslanstvo ni državnih meja".

Precej navkreber je šlo, uhojene poti so zavijale spodaj v drugo smer, a po bregu sta, skozi goščavo in čez polomljene veje, grizli kolena, kot to rečejo gorniki, dve sestavi gorskih reševalcev. Eni so govorili slovensko, drugi nemško, med seboj pa so komunicirali, če ni šlo z njihovimi domačimi besedami, še z dodatkom angleščine. »Od Vrtače do Košutnikovega turna mejimo skupaj s kolegi gorskimi reševalci iz Borovelj in v letih smo stkali trdne vezi.

Še bolj nas je povezal Silvo Tišler, lastnik koče na Starem Ljubelju, tako smo začeli skupne vaje,« je uvodoma dejal Slavko Rožič s postaje GRS Tržič. »Gre za vajo v poletnem terminu, lokacija se skriva nekje na grebenu, kjer poteka državna meja, gre pa za trk dveh jadralnih padalk, ki sta padli v krošnje dreves, tudi s poškodbami, in ena od njiju je poklicala na pomoč,« je orisal Erwin Oraže, načelnik postaje GRS Borovlje, in predal vodstvo dogajanja Hubertu Schusterju in Sašu Rožiču, ki sta po kratkem sestanku in lociranju poškodovanih začela s svojimi dekleti in fanti reševalno akcijo.Govorili v treh jezikih

»To je aktivnost dveh postaj, saj so Boroveljčani, ko so prejeli prve informacije o nesreči, uvideli, da sami ne bodo zmogli opraviti celotnega obsega reševanja. Poklicali so nas in iz Tržiča smo krenili na Stari Ljubelj, ki je okoli tristo višinskih metrov nad mejnim prehodom in predorom Ljubelj. Z naše strani nas je trinajst, imamo zdravnika dr. Uroša Lampiča. Korošcev je devetnajst, so brez zdravnika, a z dvema medicinskima tehnikoma,« je pojasnil Rožič: »Teren je zahteven, na eni strani tudi prepaden. Na pomoč helikopterja ne moremo računati, tako da moramo pristopiti h klasični reševalni akciji.« Pristop je trajal okoli pol ure, seveda so vso potrebno opremo gorski reševalci prenesli na svojih hrbtih. Padalki, igrali sta ju dve boroveljski gorski reševalki, sta bili res v krošnjah dreves, oddaljeni dobrih deset metrov in zato je bilo treba najprej splezati do njiju. Zaradi majhnega prostora sta do njiju plezala le po en reševalec, ob tem, da sta vmes še pripravila varovanje zase in nato za spust.

32 reševalcev je sodelovalo na vaji

Sledilo je zavarovanje in prva pomoč, nato spuščanje in dodatna medicinska oskrba na tleh, preden je sledil transport po brezpotju do prve primerne ceste pod hribom. »Poudarek smo dali tipizirani tehniki spuščanja. Vaja je trajala dve uri, z dostopom še dodatne pol ure. Sledilo je še čiščenje in priprava opreme za naslednje posredovanje, to je sicer skrito, a zelo pomembno opravilo, ki ga redko kdo opazi,« je zaključil slovenski vodja. »Ko takole skupaj delamo, se še bolj spoznamo, predvsem pa se učimo drug od drugega. Uporabljamo enako tehniko, toda vsak ima svoje podrobnosti, malenkosti, ki izboljšajo delovanje, hkrati pa, čeprav smo uporabljali tri jezike, na teh druženjih vzpostavljamo zdravo komunikacijo. Za nas in naše poslanstvo ni državnih meja,« je povzemal avstrijski vodja Schuster.

Poudariti je treba uporabo zaščitnih mask zaradi covida-19, ki je delovanje na terenu dodatno otežila. Vendar so to dejstvo gorski reševalci sprejeli s šegavostjo ob poziranju za skupinsko fotografijo: »Zaradi mask na obrazih nihče na posnetku ne bo izpadel neprivlačen.«

Besedilo: Boštjan Fon

Fotografije: Matjaž Kos

Fotogalerija

Avtor/ica: Slavko Rožič