Objavil/a: GRS Tržič, ponedeljek, 6. maj 2019, ogledov: 2168

Preprosto povedano smo to tisti, ki rešujemo v gorah. To smo ljudje, ki smo se v življenju z gorami tako povezali, da smo se tam naučili varno gibati. Smo prostovoljci, ki smo pripravljeni ljudem profesionalno pomagati.
Profesionalizacija namreč ni povezana samo z denarjem. Veliko ljudi tega ne razume, pozabljajo, da se mora vsak pripeljati na zborno mesto, vsak si mora vzeti čas ... to ni nekaj samo po sebi umevnega. Povprečno vsak izmed naših članov letno naredi 200 ur prostovoljnega dela. Najbolj pa nas zaboli, če nam kdo reče, »saj ste plačani za to«. Nismo, pa naredimo to z veseljem.

V Tržiču je trenutno 38 članov s pripravniki vred. Imamo še zaslužne člane, ki pa niso več aktivni.

Normativ, ki ga je dala država, je 26, kar je občutno premalo. Mislim, da je sedanja številka dobra, a lahko bi nas bilo več.

Načeloma naj bi bil to nekdo, ki je že član alpinističnega odseka Tržič. Torej naj bi iz alpinističnih vrst prestopil k nam. Včasih se zgodi kakšna izjema, denimo pri zdravnikih. A vsak je imel neka znanja, ki so pri nas dobrodošla. Najprej si torej tri leta pripravnik, udeležuješ se vaj, pri nas pa tudi že reševanj. Sčasoma sprejemaš vse več odgovornih odločitev.
Po tem sledi izpit pred državno komisijo. Naši imajo privilegij, ker nas je kar nekaj Tržičanov članov te komisije. Lahko
jim povemo, kaj konkretno morajo znati. No, po drugi strani pa se zato pričakuje, da je njihovo znanje še na višji ravni. Po treh letih torej posameznik pridobi naziv reševalec, kar pomeni, da je usposobljen za to delo in da ga lahko odgovorno opravlja. Eni se žal te odgovornosti premalo zavedajo, več dajo na značko ter čast in slavo, ki jo le-ta prinese.

Nismo tako pompozni in razpoznavni, da bi se nas videlo na daleč, naredimo pa marsikaj. Usposobljeni smo za reševanje na težko dostopnih in nedostopnih terenih, torej povsod izven urbanega okolja, kjer se za nujno medicinsko
pomoč zadeva konča. Rešujemo tam, kamor reševalno vozilo ne more, tam, kamor je treba peš oziroma s helikopterjem. Ponavadi se ljudje premalo zavedajo, kaj vse naredi gorska reševalna služba. Naše delo ni povezano samo z gorami, delujemo tudi v gozdovih, pri gozdarskih nesrečah, iščemo gozdne »izgubljence« ... Zadnja leta vse več promovirajo gorski turizem in kolesarjenje v Tržiču, del te zgodbe smo tudi mi. Marsikdo se tega premalo zaveda.

Na te stvari ne gledamo tako. Mi nismo tisti sodniki, to je naloga policije, ki lahko nekomu, ki počenja neumnosti, tudi naloži kazen. Je pa prav, da mi ljudi podučimo. Zato imamo čez leto tudi veliko preventivnih akcij - pripravimo dejavnosti za otroke v vrtcih, organiziramo dan varstva pred snežnimi plazovi ...

Lani smo imeli 28 reševanj, kar je pod našim povprečjem, s čimer smo seveda zadovoljni. Letos smo posredovali sedemkrat.

Seveda je fante strah, do določene mere je to dobro, saj to pomeni, da bodo previdni. Problem je bolj v tem, ker doma pustijo otroke, žene ... svojce, zato da greš reševat nekoga, ki se je ponesrečil. Takrat greš od doma in velikokrat je nevarno, zato tega ni najlažje narediti.

Vsekakor. Tisti, ki nima podpore doma, je težko gorski reševalec. Mi se z domačimi lahko dogovorimo, kaj bomo delali zvečer, a če zazvoni pozivnik, grem v akcijo. Ne vem, kdaj pridem nazaj. In to morajo domači razumeti. Včasih se stvari zapletejo, reševanje se zavleče v ure, fantje ponavadi delajo 6 do 8 ur. Poleg intervencij pa imamo seveda reševalci tudi čez leto veliko vaj in drugih aktivnosti, za katere si moramo vzeti čas.

Ljudje z alpinističnih vrst imajo oziroma imamo glavo drugače obrnjeno, razmišljamo drugače. Poleg tega pa se psihična priprava gradi na področju medsebojnega zaupanja in spoštovanja, ki sta tudi kazalnika za merjenje kakovosti našega dela. Mi smo prijatelji, družimo se tudi v prostem času. Zaupanje med nami je na visokem nivoju, to pa je tudi pogoj za izvedbo reševanj. Gorska reševalna zveza Slovenije nam sicer ponudi tudi zaupnike, ki so se šolali za to. K njim se lahko zatečemo, če so bile situacije, s katerimi smo se soočili, preveč stresne.

Res je. Dolga leta sem tudi jaz mislil, da smo taki »jacki«, da se nas nič ne dotakne. A dejstvo je, da se stresne situacije nabirajo v nas. Včasih res potrebuješ nekoga, da se pogovoriš z njim. Pri tem vsekakor pomaga ta čustvena vez, ki med nami zraste iz zaupanja. To sem dokazal tudi v svoji magistrski nalogi.

Ko sem začel plezati, sem bil prepričan, da nikoli ne bom gorski reševalec. Da je to družba starih, debelih »fotrov«, ki itak nikamor ne morejo. Plezali smo težke smeri in sčasoma sem začel razmišljati, kdo me bo tu rešil, če se mi kaj zgodi. Gorski reševalci torej le niso tako zelo slabo fizično pripravljeni ... skozi to razmišljanje je potem dozorela odločitev. Jaz imam sicer drugačno življenjsko pot. Najprej sem bil gorski reševalec, potem pa sem se za to odločil tudi poklicno.

To je podobno, kot tista reklama za mastercard, ko na koncu nekdo reče: To je neprecenljivo. Tega, kar mi počnemo, ni mogoče plačati. Včasih so stvari res enostavne in bi se jih dalo plačati, recimo delo na uro. Večkrat pa gredo zadeve na rob ... narediš nekaj, kar sicer verjetno ne bi. To so res neprecenljive stvari, da lahko rešujemo človeška življenja, je pravzaprav nagrada. Čar našega dela je torej vsekakor dejstvo, da delamo dobro za druge.

Fantje delajo najrazličnejše stvari. Tisti, ki smo v zdravstvenih poklicih, smo redki. Imamo tri zdravnike in mene, s svojim
zdravstvenim poklicem, kar je zelo dobro.

Čakamo nove prostore oziroma jih nujno potrebujemo. Pogodba na policiji nam poteče prihodnje leto. Na občinskem nivoju se je našel posluh, našli so se prostori v Pristavi, ki bi bili za nas primerni. Trenutno se prestavlja lastništvo prostorov na državo, na Upravo za zaščito in reševanje, ki nam jih bo potem opremila. Bojim pa se, da bo prenos lastništva in vse stvari, povezane s tem, kar dolgo časa trajal. Morda predolgo za nas. Ampak upam, da bo šlo tako, kot mi je obljubil župan. Sicer drugega plana za zdaj nimamo.

Zame je izziv to, da ostanemo na tako visokem nivoju, kot smo sedaj. Mislim na pripravljenost, znanje, opremo in tudi odnose. Prav dobre odnose nam v mnogih društvih zavidajo. Pri nas imamo zadeve urejene, fantje delajo, sodelujejo, izpeljejo vse zadane naloge, ne samo reševalne. Res so pridni, jaz jih lahko le hvalim. Res si želim, da se ne bomo kregali. To je vredno veliko več kot neki prostori.

Prevzeto 6.5.2019,  iz  Glasila Tržičan Občine Tržič | 30. april 2019 | Letnik 23 | Številka 3, dostopno na naslovu https://www.trzic.si/mediji/

Avtor prispevka: Dominika Ahačič