Objavil/a: Robert Ternik, ponedeljek, 11. marec 2019, ogledov: 2551

Prvi dan smo po nočno-jutranji vožnji do doline Öetztal, parkirali na izhodišču v vasi Gries na višini okoli 1550 m, ter se otovorjeni odpravili do koče Amberger Hutte, V koči smo se najprej okrepčali in raztovorili večji del krame, nato pa smo si že ogledovali okoliške vršace.
Najbolj v oči bode Schrankogel, ki je s 3497 m drugi najvišji v Stubaiskih alpah. Njegovo veličastno piramido hočeš nočeš spremljaš z vseh možnih točk že od doline naprej. Ker je bila napoved za naslednji dan nekoliko slabša, smo lepo vreme prvega dne hoteli izkoristiti in se podali v strmine nad kočo. Sašo je omenil popoldanski Triangel (od Zelenice), vendar smo s trdno voljo in trmo po treh urah »krajši« vzpon zaključili na 3189 m visokem Kuhscheibe in še pred večerjo prismučali nazaj do koče. Tako smo dan zaključili s 420 km vožnje ter 1700 m vzpona in 1100 m spusta.
Drugi dan zjutraj smo se ozrli po okolici. Z juga je prihajala slaba vidljivost in rahlo sneženje, proti vzhodu pa je bilo še jasno in tako smo se najprej po strmem kuloarju in nato po širokih zasneženih pobočjih vzpeli na sedlo Gaislehnscharte 3052 m. Vreme je kar držalo, le občasno je močno zapihalo. S sedla je sledil poizkus vzpona na bližnji Gaislehnkogl, ki ga je zelo hitro odpihnil orkanski veter. Ko smo odsmučali s sedla, je na trenutke posijalo celo sonce. Ta dan se je nabralo okoli 1000 m vzpona in spusta.
Tretje jutro je Milan ob pogledu skozi okno vzkliknil: »summit day« in tako poskrbel za dobro razpoloženje, saj smo vedeli da to pomeni vzpon na najvišjega tod okoli. Vzpon po ledeniku do višine točno 3000 m oz. do pod 500 m visokega vzhodnega grebena Schrankogla je potekal brez posebnosti. Pod grebenom so smuči nadomestile dereze, palice pa cepini. Vzpon je čisto pod vrhom začinila izpostavljenost grebena, saj napihan sneg ni zagotavljal sproščenega prečenja. Po povratku z vrha smo zopet nadeli smuči in oddrsali še do neimenovanega vrha, na zemljevidu kota 3257 m, med Schrankoglom in Schrankarkoglom. Oblaki so zakrili sonce in tako smo v difuzi odsmučali do koče. Tega dne skupaj okoli 1650 m vzpona in spusta.
Četrti dan, v soboto, je ne samo nas, temveč celotno nadstropje v koči, ob 5:45 zbudila Siddharta, s telefona našega najmlajšega udeleženca ture. Spal ni nihče več. Počasi smo pospravili vso našo šaro in jo pripravili za povratek v dolino. Po zajtrku smo se odpravili na turo, tokrat proti sedlu Wütenkarsattel 3105 m, s katerega naj bi bila najboljša smuka tod okoli. In res je bilo tako. Vidljivost občasno ni bila najboljša, pršič pa nas je spremljal od sedla do ravnine pred kočo. Ta raven del proti koči (po googlemapsu 1800 m) je bil četrti dan res odveč ampak kar je treba ni težko. Sledil je še povratek v dolino in vožnja domov. Zadnji dan smo tako zaključili s 1000 m vzpona, 1600 m spusta in 420 km.

Koča Amberger Hutte ni največja saj ima le okrog 70 ležišč, polna pa je bila tudi zimska soba. Potrebne so rezervacije. V prvem nadstropju sta na voljo dva tuša. Hrana in postrežba sta odlična, cene pa približno takšne kot drugje (polpenzion 47 EUR, pivo 4,50 EUR). Zajtrk je samopostrežen, za večerjo pa so na voljo trije meniji. Koče je izhodišče za mnoge ture, saj se lahko odpravimo na štiri bližnje ledenike. Vsi vrhovi okrog so višji od 3000 m, skoraj na vse pa je potrebno tudi malo poplezati. 

Video zapis na Youtube: https://www.youtube.com/watch?v=72fHdzFlisM