Objavil/a: Slavko Rožič, sreda, 27. december 2017, ogledov: 2383

V ranem jutru smo odšli v smeri Pod Storžiča. Prvi cilj je bil Javorniško sedlo, kjer smo se razdelili v tri skupine. Ponovili smo presojo nevarnosti in snežne prereze, vključno s tlačnimi načini preizkušanja stabilnosti (ECT,CT metode). Kljub temu, da je t.i. Norveška metoda v Sloveniji izredno priljubljena  ima poleg prednosti tudi veliko slabost - ocena rezultata je zelo subjektivna, lopat z dinamometrom pa ne delajo več...  Štejejo le izkušnje in mnogo ponovitev, da dobiš pravi občutek. Na drugi točki smo ponovili več vrst sondiranja in strateške pristope k izkopavanju. Zdravniški del na tertji točki pa je obravnaval oskrbo poškodovanih pred mrazom, imobilizacije in transport z Akia čolnom.

V Sloveniji imamo relativno malo primerov organiziranih reševanj izpod plazu. V prvi fazi gre večinoma za t.i. tovariško pomoč in težnjo k čim hitrejšemu izkopu zasutih. Veliko je teorije, ki pa se ob realnem scenariju hitro spremeni v iskanje optimalnega delovanja ekipe. Pod pritiskom časa se zagotovo naredi še kakšna stvar, ki ni čisto po zapisanih protokolih. Vse prevečkrat opažam, tudi drugje po Sloveniji, da se posamezno vadi in poudarja samo določene vidike reševanja izpod plazu, ki se ne povežejo v celoto. V prvem delu simulacije je bila vzpostavljena logistika in organizacija na plazu, najdeni so bili trije zasuti, ki so bili opremljeni z žolnami. Ker je očividec trdil, da je bilo smučarjev pet, smo se lotili sondiranja. Pa ne pet ali deset minut, vse skupaj je trajalo skoraj dve uri. Začetno navdušenje je počasi kopnelo, rezultata pa ni bilo. Na koncu ostane le trdo in mukotrpno delo, avtomatsko izvrševanje povelij in negotovost, koliko časa bo vodja vaje (ali vodja intervencije v realnih situacijah)  še vzrajal pri sondiranju. Na koncu, ko smo plaz že praktično dvakrat grobo presondirali in nekaj delov tudi fino, načelnikovih zakopanih transport pa še nismo našli, smo vajo prekinili. Ostal je dvom, ali smo slabo delali in zgrešili predmete, ali pa so bile le te pod okriljem noči zakopane kje drugje... Če ne prej, bomo spomladi izvedeli resnico.

Simulacijske vaje, ki niso v celoti programirane in ne težijo k popolnemu uspehu, so precej bolj koristne, kot delo po točkah v optimalnih pogojih in trepljanje po ramenih, kako smo dobri. Reševalci spoznajo omejitve, slabosti sistema, težave z opremo in psihične pritiske. Analiza je bila kratka in jedrnata, vsi smo se kar nekaj naučili.
Za konec dneva nam je Domen Bole, vodja odprave GRS Tržič na Spantik, predstavil še njihovo zgodbo. Julija so poskusili z vzponom na 7000m visok vrh v Pakistanu, pa jim razmere niso bile naklonjene. Kljub vsemu je ekipa Sašo Rožič, Miha Lovrenčak, Milan Meglič z Domnom na čelu dostojno obeležila praznično leto ob 80. letnici naše ustanovitve.