Objavil/a: Slavko Rožič, torek, 31. maj 2016, ogledov: 5350

Gorski reševalec v nekoliko drugačnem okolju in vlogi

Regijsko tekmovanje ekip prve pomoči v Šenčurju 28. 05. 2016 Dne 28. 5. 2016 so se člani DGRS Tržič udeležili 21. regijskega tekmovanja usposobljenosti ekip prve pomoči, ki je potekalo v Šenčurju. Ekipo je sestavljalo šest članov, v sestavi: Martina Štamcar, Milan Meglič, Nejc Klemenčič, Elemir Zrim, Matija Perko in vodja ekipe Joža Godnov.

Vse tri tržiške ekipe med čakanjem na klic (foto: arhiv Jože Godnov)

Tekmovanje je potekalo v Šenčurju in okolici. Na posamezne delovne točke nas je vodil spremljevalec, ki je bil ves čas tekmovanja dodeljen ekipi. Ob prihodu na točko smo dobili skope informacije, na podlagi katerih smo pristopili k nudenju prve pomoči. Ocenjevali so vse naše postopke, obnašanje, varnost, zaščito in pravilno nudenje pomoči. Po desetih minutah dela na posamezni točki je piščalka oznanila, da je čas potekel. Sodniki so nas seznanili z oceno, nakar smo se premaknili na naslednjo točko. Skupaj je bilo pet delovnih točk od katerih je bila ena prikazna, kjer smo morali opraviti določene spretnosti in vrvne postopke.

Tri najboljše ekipe ob razglasitvi rezultatov tekmovanja (foto: arhiv Jože Godnov)

Ves trud je bil poplačan, ko je naša ekipa, navkljub hudi konkurenci, osvojila odlično tretje mesto.

Pri tem je potrebno povedati, da je samo tekmovanje odlična vaja za posameznika in skupino. Čeprav se v marsičem močno razlikuje od dela gorskega reševalca. Kakorkoli, vsi naši člani, ki so se teh tekmovanj udeležili že prej, so povedali, da je bila to dobra vaja in izkušnja. A kljub temu, bo potrebno v prihodnje razmisliti ali nadaljevati z udeležbo na tem tekmovanju ali ne! Razlogov za tako razmišljanje je več.

Prva ovira je vsekakor naziv bolničar, ki ga vsi reševalci nimamo. Sestavljanje ekipe za tekmovanje nam predstavlja veliko težav. Naj spomnim. Ekipa je bila v prvotni sestavi čisto drugačna. Potem nastopijo razni vzroki za spremembe, nesreča, služba, osebni razlogi, ali kaj drugega. Tako pač je, saj smo amaterji, ki imamo družine in obveznosti. Nekaj pa je moteče. Nekateri člani društva svojega dela obveznosti v društvu ne opravijo. To ni dobro in pošteno do drugih.

Upam da bomo v bodoče zmogli toliko moči, da si razdelimo delo med seboj enakomerno. Saj vem, da to v celoti ni mogoče, a vsak posameznik mora čutiti, da je svoj del približno opravil. Vključno z udeležbo na sestankih, saj se tam pogovorimo kaj moramo opraviti.

Pa da ne pozabim, za dobro uvrstitev na tekmovanju je zaslužen tudi naš Joža.

besedilo: Matija Perko