Razgledi , foto: SR
Zimske radosti na Zelenici , foto: Klemen Malovrh
Greben
Roža
Helikopter
Reševanje gozdarjev
Gamsi
Vnos ponesrečenega v helikopter
Tržiška luknja
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Slavko Rožič, sreda, 23. marec 2016, ogledov: 2870

Nagrada za življensko delo v GRS - Elemir Zrim

Mirko Kunšič: »Rojeni v znamenju Ovna so preprosti. Stvari se lotevajo neposredno, sposobni so se sproti soočati z vsakodnevnimi življenjskimi problemi. Njihova sposobnost jasne presoje bistvenih elementov pomembnih odločitev je ne samo zavidanja vredna, pač pa tudi prepričljiva«.Tako opisujeta Ovna med drugim avtorja »Velike šole astrologije«, knjige razumevanje sončnih znamenj. V tem znamenju je bil 28. marca, leta 1957 rojen tudi moj sogovornik Elemir Zrim.
»Še danes se natančno spominjam, kako smo se iz rodne vasi, Fikšinci na Goričkem, blizu avstrijske meje, takrat sem bil star štiri leta, pripeljali z malim Tamovim tovornjakom vijolične barve v Jelendol. Tam so pred hišo, v kateri so stanovali delavci gozdnega obrata, raztovorili skromno pohištvo in vse ostalo, kar smo vzeli na dolgo pot, z Goričkega na Gorenjsko. Oče je prišel za delom v tržiško občino in z njim vsa naša družina. Tri sestre in oba brata,« dvigne spominski zastor Elemir. V tej hiši, ob robu, še danes makadamske ceste, nekaj sto metrov pred hišama državnih lovcev, je živel tudi lovec Polde. Večkrat je povabil s seboj Elemirja. Pešačila sta na planine Pungart, Dolgo Njivo in Tegošče. Neposreden stik z naravo je zagotovo vplival na pristnost dojemanja gorskega sveta. Svoje je naredila bližina gora, dvatisočakov, v desetkilometrskem masivu Košute..

»Leta 1970 smo se preselili v Tržič, v stanovanje na Šolski ulici. Z vrstniki iz »gase«, današnje Partizanske ulice, smo se podili po Pirmancah. Zraven je bil tudi Vili Vogelnik, z Matijem Perkom - Jančijem, ki je bil skoraj sosed v tem delu Tržiča, smo postali veliki prijatelji. Od tam je bil doma tudi njegov sorodnik, Željko Perko. Le- ta si je pri očetu, alpinistu, naskrivaj »sposodil« plezalno vrv in nekaj alpinistične »kovačije«, potrebne za pravo plezanje. Za prvi vzpon smo si izbrali Lomsko piramido. A ji nismo bili dorasli. Nas je pa Jančijev stari oče, ki nas je očitno videl z vrvmi in drugo opremo, obvestil, da imajo tržiški alpinisti ob četrtkih zvečer na Planinskem društvu sestanke,« nadaljuje pripoved letošnji nagrajenec GRS Tržič. Tam so spoznali Rožičeve fante, »Zobača«, »Šodra« in druge, ki so že imeli za seboj vzpone v domačih gorah. Postali so njihovi učitelji in tudi vzorniki.

»Mene je na plezalno vrv, pod severno steno Storžiča, ob vstopu v »Kramarco«, prvi navezal Željkov oče. Storžič je bil plezalna zibelka vseh, ki smo začeli kot pripravniki, da smo lahko postali alpinisti in kasneje gorski reševalci. Sam o plezalnih vzponih nisem vodil posebne statistike. Če potegnem črto jih je več kot 650, kar ni veliko. Čeprav sem plezal tudi težje smeri, nisem bil nikoli ekstremni plezalec. Desetkrat sem bil na temenu Mont Blanca  (4810 m), najvišji gori v Alpah. Dvakrat sem plezal v gorah Južne Amerike. Pred 12 leti sva odšla s prijateljem, Janezom Kavarjem po delu zadnje poti mojega vzornika Tomaža, Janezovega brata. Ta se leta 2000 ni vrnil z odprave na Mustagh ata na Kitajskem. V bazi sva mu v spomin pritrdila spominsko ploščo in odšla še del poti do prvega tabora«, pove Elemir. Pred 41 leti, star 18 let, je bil že v prvi reševalni akciji, čeprav formalno še ni bil član postaje GRS Tržič.

20160323_GRSTR_Zrim_01

Pod Mustagh Ato


»S Petrom Rožičem sva se tisti dan pozno popoldne vrnila s plezalne ture v Storžiču. Doma sem bil slabo uro, ko me je prišel Peter vprašat, če grem zraven na Jezersko. Tam je, na območju Ledin, v slabem vremenu, strmoglavil policijski helikopter s ponesrečencem, zdravnikom in pilotom. Na Jezerskem smo bili dva dneva. Midva s Petrom sva bila med prvimi, ki sva med iskanjem prišla do mesta nesreče. Zame je bil to šok in takratna slika najdenih mi je za večno ostala v spominu. Pred dobrimi petimi leti sem bil v enem dnevu v treh reševanjih. Vsako se nas, tako ali drugače dotakne. Tudi zato vedno gremo pomagat ljudem. Zdaj, ko sem med starejšimi reševalci, lahko potrdim, da mi je všeč sedanji način razmišljanja in dela v naši, tržiški postaji, ki jo vodi načelnik društva GRS, Blaž Belhar. Ko se ozrem na prehojeno pot vidim, kako hitre so bile nekatere spremembe v tem delu, ki smo mu vsi zavezani z vsem srcem. Ko sem začenjal, je bilo obveščanje še kurirsko. Nato smo dobivali obvestila po telefonih, pa pozivnikih, uporabljali smo radijske zveze. Zdaj le še po sms sporočilih, kar skrajša odzivni čas vseh, ki dobimo obvestila za posredovanja,« opiše pot reševalca Zrim, ki je bil vrsto let skrben gospodar opreme.

20160323_GRSTR_Zrim_04

Elemir je ženi Jožici že v samem začetku povedal, da pleza, da je tudi gorski reševalec, kar naj upošteva na skupni poti. Še danes ima pri njej polno zaupanje in podporo. »Tudi zato sem lahko življenje podredil poslanstvu gorskega reševalca. Sin Luka je vedel kaj gorski reševalci počnemo, zato mi je, še kot osnovnošolec dejal, da bo tudi on pomagal ljudem. Našel se je v zdravstvu. Midva se bova potrudila, da bova njegovemu sinu Jaku, zdaj je star šest let, omogočila, da bo skozi planinske izlete vzljubil naravo in gore. Tako, kot sem jih jaz, ko sem toliko star prišel na Gorenjsko,« zaupa Elemir.

Je tudi veteran vojne za Slovenijo in Zveze vojaških gornikov. Kot izvidnik je bil pripadnik 23. Alpskega izvidniškega voda, tako kot veliko njegovih plezalnih prijateljev in gorskih reševalcev. V prostem času poje tudi v zboru Gorščaki. Pred osmimi leti je Združenje vojaških gornikov, ob pohodu članov po Slovenski poti, z Ljubelja na Zelenico izdalo publikacijo »Vrh Ljubelja smo u šanc h stal«. Elemir se je leta 2007, za darilo ob 50 letnici sam lotil dela in speljal pot čez težko prehodno skalno pregrado tik pred koncem poti na zeleniški strani.»Večji del prostega časa sem med majem in septembrom preživel na tem grebenu. Na Slovenski poti imam še delo. Štejem se za stražarja med Trianglom in Starim Ljubeljem. Zakaj ? Preprosto zato, ker se na tem zgodovinskem mejnem grebenu srečujem z ljudmi Evrope, s planinskimi pozdravi in brez orožja !,« je med drugim v publikaciji zapisal letošnji nagrajenec.

V vseh teh letih si je zdravje krepil in ohranjal z alpinizmom, gorskim kolesarjenjem. Bil pa je tudi med prvimi štirinajstimi piloti jadralnih padal.
Zdaj, ko je upokojen, ima več časa za plezanja s prijatelji. Pred nekaj dnevi je bil s prijatelji in reševalci; Petrom Rožičem, Matijem Perkom, Željkom Perkom v Glinščici. Izbrali so si smer raz Spiglijo Verde. In si na vrhu smeri segli v roke.

20160323_GRSTR_Zrim_06
V Glinščici , marec 2016

P.S. Veste, kje ga boste, s plezalnimi prijatelji, našli letos zadnji teden aprila ? V stenah in smereh Paklenice.

besedilo: Mirko Kunšič

fotografije: arhiv GRS Tržič



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Tržič, 2020