Objavil/a: Slavko Rožič, nedelja, 20. september 2015, ogledov: 5340

Kdo je po severni strani lahko dostopnem 1682 visokem vrhu v Trianglu nad Zelenico dal ime Spodnji plot ni znano, dolgo pa se že ve, da nasprotno, južno ostenje, izjemno mami dekleta in fante, ki se raje kot po človeško, sprehajajo navpik kot pajki. Spodnji plot je postal znan okoli pol stoletja nazaj, ko so tam praktično znanje nabirali tržiški gorski reševalci, potem pa sta po več različnih predhodnih poizkusih Luka Rožič in Dušan Markič konec aprila 1987 dokončno preplezala in opremila prvo smer v steni, nato so sledile še štiri registrirane smeri. »Ideje in pobude o ureditvi zavarovane plezalne poti v Spodnjem plotu so bile med tržiškimi planinci podane slabo desetletje nazaj, a se je projekt dejansko začel dve leti nazaj s pripravo idejnega načrta, predstavitvijo in sprejetjem v okviru vodstva Planinskega društva Tržič ter s pozitivnim mnenjem Občine Tržič. V zadnjih dveh letih so potekale priprave, pridobivanje ustreznih dovoljenj, finančnih sredstev ter planiranje nabave materiala in izvedbe,« je povedal Slavko Rožič, načelnik Alpinističnega odseka pri Planinskem društvu Tržič .

Gradnja ferate je potekala od junija do avgusta letos, v celoti so jo izvedli člani PD Tržič in skupaj opravili preko 350 prostovoljnih delovnih ur zahtevnih višinskih del v steni. »Uporabljen je bil tako imenovani Tirolski način gradnje, kar pomeni, da je na celotni trasi napeljana pramenasta 16 milimetrov debela jeklena vrv po standardu DIN 3055, ki je fiksirana na železna stisnjena sidra z objemkami. Jeklenica ni prednapeta, saj smo jo napenjali ročno oziroma največ s težo telesa,« opiše ferato načelnik postaje GRS Tržič Blaž Belhar in ob tem pohvali svoje fante ter vse sodelujoče iz PD Tržič, ki so pripomogli, da se je v soboto svečano otvorila fearata Spodnji plot, ki je v tem trenutku najzahtevnejša železna pot pri nas: »Nad sidra v navpičnicah in izpostavljenih prečnicah so nameščeni varnostni stožci iz gume. Ti delujejo ob pritisku vponke na stožec kot amortizer, ki ublaži silo ob morebitnem zdrsu. S tem precej zmanjšamo možnost loma vponke in hkrati precej ublažimo sunek sile zdrsa.«

Kaj je ferata?  »Via ferrata« v prevodu pomeni železna pot, izraz pa prihaja in opreme na poti, predvsem gre besedni termin v povezavo na jekleno vrv in ostale železne pripomočke. Nemško govoreča gorniška populacija za te vrste poti uporablja izraz klettersteig, ki v dobesednem prevodu pomeni plezalno pot. V Sloveniji se najpogosteje uporablja kar poslovenjena oblika »ferata«, ki je širše prepoznavna in ima med gorniki največjo sporočilno vrednost kot pa po našem slovarju splošna oblika poimenovanja »zelo zahtevna zavarovana pot« ali »zavarovana plezalna pot«. Ferate, ponavadi se vijejo čez navpične strme stene, so za napredovanje po večini dolžine opremljene z varovali in pomagali iz železja. Za napredovanje se enakovredno uporablja roke in noge ter tehnične pripomočke kot so jeklenica, klini, stopi in drugo, obvezna je tudi uporaba osebne tehnične varovalne opreme čelada in samovarovalnega kompleta. Namen opremljanja zavarovanih plezalnih poti s strani strokovnjakov s področja gorništva je omogočiti pristop na najzahtevnejše vrhove ali preko sten planincem brez alpinističnega znanja in v današnjem času je plezanje zavarovanih plezalnih poti že samostojna vejo gorništva, s katero se ukvarja veliko ljudi pri nas in v tujini. Ferate se delijo na klasične (daljše, a manj ali srednje zahtevne, ki ponavadi pripelejejo na vrh gore), športne (opremljene so le z jeklenico, za napredovanje se uporablja lasna moč) ter ekstremne (potekajo prek izpostavljenih mest, poleg jeklenice so nameščeni tudi mostovi in druge priprave za napredovanje), označene pa so po težavnosti od A - najlažja do F - najtežja.

Tržiška ferata v Spodnjem plotu je izjemna še zaradi ene značilnosti: speljana je namreč v obliki črke Y, kar Rožič pojasni: »Začetek v dolžini tridesetih metrov je lahek in primeren tudi za mlajše obiskovalce in manj izkušene, tu je še možnost izstopa iz ferate ter vrnitev po uhojeni izpostavljeni stezi nazaj. V osrednjem spodnjem delu je osemmeterski navpični stolp, kjer je ocena težavnosti D. Plezalec potrebuje nekaj moči v rokah, še bolj pomembna je pravilna postavitev nog pri napredovanju, saj le tako lahko prihrani moči v rokah. Nad stolpom se zavarovana plezalna pot razcepi v dva zgodnja dela z dvema izstopoma.« »Med vzpenjanjem se lahko odločimo za levo, učno ferato zmerne težavnosti od A do C, ki je speljana preko naravnih kaminov, polic, plošč in poči in plezalec lahko sprida izkorišča naravne stope in oprimke,« opisuje član PD Tržič in gorski reševalec Primož Štamcar: »Desni del je namenjen le najbolj izkušenim ter kondicijsko pripravljenim plezalcem, manj usposobljenim svetujemo vzpon le ob spremstvu vodnika.« Med plezanjem na vrh so bili pred nami trije težji odseki težavnosti E, vmes pa nam je sapo jemal prepad pod nami, morda enako tudi kibicem, ki plezalce lahko spremljajo s sedla vzhodno od vrha.

Ustvarjalcem železne poti v Spodnjem plotu, kjer se lahko sami prizkusite v boju z gravitacijo je potebno iskreno potrepljati rame ob čestitkah za opravljeno delo, saj večjih posegov v naravi ni bilo izvedenih, le proti-erozijske ureditve na nekaterih delih sestopne poti so naredili. Ferata je prosto dostopna in ponuja možnost neslutenih užitkov vseh plezalnih odtenkov po Gorenjcem najbolj prijazni ceni: zastonj!

vir: Slovenske novice , Boštjan Fon