Greben
Roža
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Slavko Rožič, ponedeljek, 7. oktober 2013, ogledov: 4104

Pomagat je fajn....

Danes lahko rečem, da pred tremi leti res nisem vedel v kaj se spuščam in koliko časa in predanosti je potrebno, da postaneš in ostaneš gorski reševalec. Pa ne gre samo za lastna prizadevanja, ampak za sodelovanje celotne ekipe. Dejstvo je, da brez pomoči inštruktorjev in ostalih članov društva ne bi opravili ne izpitov, še manj pa zahtevnih reševanj. In kaj nas sploh žene, da vse to počnemo prostovoljno? To, da je fajn pomagat še posebej, če to počne ekipa dobrih prijateljev!

 

Domen Bole, gorski reševalec
Na nek decembrski večer 2010 smo po viharni turi pod Begunjščico sedeli za polkrožno mizo v našem drugem domu in razpravljali o hribovskih temah. Razen mene so bili vsi v družbi gorski reševalci in debata je hitro nanesla na delo v GRS. Na začetku se je govorilo predvsem o številnih obveznosti, proti koncu večera pa so si bili vsi edini, da "je fajn pomagat še posebej, če to počne ekipa dobrih prijateljev". Takrat sem prvič izustil misel s katero sem se že nekaj časa poigraval: "Kaj pa, če bi tudi jaz prišel v GRS?". Sašev odgovor je bil kratek: "A' pa ti veš v kaj se spuščaš?! Že zdaj si prezaseden, kaj bo šele potem..." Malo mi je dal misliti, vendar je bila želja prevelika. Vikend pred božičem smo šli smučat z vrhov Košute. Z nami je bil tudi Slavc, predsednik GRS Tržič, ki me je proti koncu ture vprašal kdaj mislim delat izpit za alpinista, saj je to pogoj, da postanem član. Moral sem opraviti še kar nekaj plezalnih vzponov, vendar sem odločno zatrdil, da čez pol leta. "Ok, če je tako, pridi v sredo na sestanek."

Moje začetno obdobje v GRS je bilo zaznamovano predvsem z izpolnitvijo obljube - opravljenim izpitom za alpinista. Plezanje in treniranje alpinistične tehnike ni postalo zgolj užitek, ampak že kar obveza in potrebnega je bilo precej odrekanja, da sem septembra 2011 le postal alpinist. Hkrati sem sodeloval v reševalnih akcijah in na vajah, kjer sem hitro spoznal, da alpinist ni isto kot reševalec in da se bom moral še veliko naučiti. Poleg samega reševanja in vaj, je bilo veliko aktivnosti namenjenih preprečevanju nesreč, pomoči pri transportu v hribih, tekmovanjih, informiranju javnosti in povezovanju v regiji. V tem obdobju sem dobil novo zaposlitev in se vse večkrat spomnil tudi Saševega vprašanja tistega večera.

bole1

Z nabiranjem izkušenj in staža, pride za vsakega pripravnika obdobje intenzivne priprave na izpite za pridobitev statusa gorskega reševalca. Skupaj z Blažem in Klemenom smo najprej opravljali tečaj in izpit iz prve pomoči, kar traja več zaporednih vikendov in je bilo v mojem primeru 7-krat prestavljeno, tako da je že tudi moja, precej tolerantna, žena podvomila v resen namen naših "vikend izletov". Ker zaradi službene odsotnosti nisem mogel priti na prestavljen prvi izpitni rok, drugi pa je bil "prestavljen", sem izpit opravil šele po dveh letih od prve prijave.

bole4

Konec lanskega in začetek letošnjega leta so zaznamovale priprave na izpit iz zimske tehnike. Z Blažem in Gregom smo precej dni preživeli na strminah, smučiščih in v skladišču GRS, kjer smo trenirali razne manevre in reševalne tehnike. Daleč najboljši trening je bila zimska vaja in eno najzahtevnejših reševanj v zadnjih desetletjih v Tržiču, ki sta se odvili na isti dan. Oster kriterij in odziv inštruktorjev na usklajevalnem seminarju nas je še dodatno motiviral in izpit iz zimske tehnike smo pod Vršičem v pravih polarnih razmerah opravili brez težav.

bole2

bole3

Do izpita iz letne tehnike smo imeli pet mesecev, kar je sprva izgledalo več kot dovolj. Če pa se v tem času zgodi poroka, rojstvo sina, gospodarska kriza in stalne nadure ter potovanja v tujino, dopusti z družinami ter priprave na odpravo v Himalajo, časa zelo hitro zmanjka. Na srečo imamo razumevajoče družine in smo lahko številne septembrske popoldneve in večere ter dva celotna vikenda namenili treningu za izpit, ki je imel letos še dve dodani točki: reševanje padalcev in tirolska žičnica. Resen pristop se nam je obrestoval zadnji septembrski vikend, ko smo vsi trije brez težav opravili še z zadnjim izpitom in postali "pravi" gorski reševalci.

besedilo: Domen Bole
slike: arhiv GRS Tržič




 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Tržič, 2017