In memoriam

Zadnje slovo od Jankota bo v petek , 1.6.2012 ob 17. uri na pokopališču pri

cerkvi Svete Katarine v Lomu pod Storžičem.

Od 10. do 16:20 ure bo žara s

posmrtnimi ostanki v žalni vežici na pokopališču v Tržiču.

Svojci se odpovedujejo cvetju in svečam v korist Sklada Okrešelj pri GRZS !

( TRR 02010-0052385495 pri NLB )

27.maja se je med plezanjem po Kramarjevi smeri v Storžiču smrtno ponesrečil naš član Janko Meglič

Težko je v nekaj stavkih strniti misli ob izgubi tako velikega in dobrega človeka , kot je bil Janko. V naši človeški ranljivosti in navezanosti na materialni svet nas je izguba kolega, soplezalca ,alpinista in reševalca močno prizadela. Storžič si poznal bolje kot večina od nas in nihče ni upal pomisliti , da bo ravno vzpon po Kramarci tvoja zadnja pot s tega sveta. Janko je bil človek z velikim srcem in plezalec , ki nam je s svojo odločnostjo, energijo in nepopustljivostjo vedno znova držal ogledalo, kako je treba imeti gore rad in hkrati biti nepopustljiv do sebe, Spisek smeri, ki si jih preplezal v življenju je veličasten : od domačih gora , do Alp in gorovij po vsem svetu. Videli smo žar v tvojih očeh , ko se ti je končno uresničila življenjska želja in si lahko šel na najvišje gore sveta, v Himalajo. Uspelo ti je , kaj drugega nismo niti pričakovali. Naše na videz nesmiselno osvajanje nekoristnega sveta kot imenujejo gore , je veliko bolj smiselno kot večina stvari ki jih delamo in doživljamo v našem vsakdanu. Tega ne more razumeti nekdo , ki ni doživel zadovoljstva po preplezani smeri ali osvojenem vrhu. Tega ne morejo razumeti tisti , ki niso doživeli sončnega vzhoda po mrzlem bivaku , ki niso doživeli divje nevihte v gorah ali ki se niso navezali na vrv s soplezalcem in mu s krepkim stiskom roke zaupali življenja.
Vendar se ravno to življenje včasih obrne proti našim pričakovanjem in nas kot lupinice premetava po viharnem oceanu . Naključja , usoda ali kaj drugega nad nami nam krojijo poti. Včasih gremo skupaj , včasih posebej , včasih se ločimo in oddaljimo drug od drugega. Zato lahko rečem, da sem ponosen na to , da sva del poti v življenju lahko prehodila, preplezala in celo v isti službi delala skupaj. Žal pa si v kratkem času že moj drugi soplezalec , lahko rečem tudi mentor in mojster , ki je odšel na najtežji vzpon , ki nekoč čaka nas vse . Ostala bo velika praznina in pogrešali te bomo.

Smrt je največja uganka življenja. Ko bomo razrešili vprašanje o njej bomo razrešili vprašanje o življenju. Vprašanja ki se porajajo so ali je tam čez kaj, ali je tam čez kdo in ali je tam čas enak kot tu…
Mislim da je vseeno, ali obstajamo v sedanji obliki v tem svetu ali v kateri drugi obliki, ki jo bo šele izoblikovala naša zavest, tisti trenutek ko bomo v to verjeli bomo zakorakali na široko svetlo cesto nesmrtnosti. Janko zato vedi , dejansko boš ostal med nami , vedno v naših mislih in spominih.

Lom , 1.6.2012