Objavil/a: Slavko Rožič, četrtek, 11. junij 2009, ogledov: 3072

Klic operaterja iz Centra 112 me preseneti med službenim sestankom, malo čez pol drugo uro. V trenutku in brez priprave sledi značilen uvod: " Vežem na kraj dogodka.... ". Se opravičim prisotnim in se umaknem v najbolj oddaljen kot pisarne.Sovražim taka presenečenja.  Hitro zberem potrebne informacije, kaj se je zgodilo. Ker Storžič dobro poznam lahko tudi hitro določim , kje se zaplezani dami nahajta.  V steni levo od poti čez Škarjev rob v višini zadnjih jeklenic. Nepoškodovani, ampak prestrašeni.Ne upata ne naprej , ne nazaj. Ne vidita nobene rešitve.  Operaterja zanima, kaj bomo storili. Prosim ga za minuto časa, da razmislim in mu sporočim .

Premlevam možnost reševanja s helikopterjem, ampak Storžič je zavit v meglo do višine 1600 m. ( hiter klic mami  v Lom , da preveri stanje v Storžiču). Kaj pa prevoz reševalcev čim bližje vrhu ? Do megle ? Nekje na 1600 m , Škarjev rob ?
Namesto odgovora dobim na zvezo pilota , ki mi najprej recitira kaj rabi da lahko poleti. In da ne verjame, da nam bodo njegovi šefi omogočili prevoz moštva. Kolega, pa to vem, brez zdravnika se ne smete premakniti z Brnika... Pa še kramljanje o megli in vremenu. Gremo dalje.

Odločitev je hipna. Sprožim  pozivnike in gremo peš. Me pa skrbi, koliko ljudi je sploh v Tržiču ob tej uri. Za prevoz moštva poikušam lobirati še prek modrih in zelenih, pa ne gre. Za konec sledi še kot udarec s kolom po glavi: " Nismo taksi za prevoz.... " . Zdravnik GRS je tudi zakonsko obvezan biti v ambulanti. Kaj pa drugi , jih ni, ali ne dežurajo ? Mar nimamo sistema za aktiviranje še kakšnega drugega zdravnika ?  Tokrat seveda ne, saj nihče ni poškodovan in ne potrebuje njihove pomoči. Znajdite se. Premalo atraktivno , nas ne zanima. Helikopter pa vseeno brez njih ne more leteti. Lapsus.

Nato se vse umiri. Vsi pristojni so bili seznanjeni z našimi namerami in dobrimi željami , jaz sem pomirjen. Gremo pa peš, saj ni prvič in vsi tudi radi hodimo. Le gospodični bosta v  megli in dežju čakali kakšni dve uri več. Po svoje nič posebnega, v Sloveniji smo reševanje v gorah spravili na precej visok nivo. Po mojem mnenju nadstandarden nivo usluge.  Ljudje se zaplezajo in prosijo, ah ne, nekateri kar zahtevajo helikopter. Pa kaj, saj država časti. Včasih pomaga tudi rodovno drevo in pravi priimek. Je že kdo razmišljal, da bi v takih primerih 112 lahko proti plačilu aktiviral gorskega vodnika ? Intervencija bi stala približno desetkrat manj kot če bi jo opravil helikopter. In petkrat več, kot če jo opravi deset gorskih reševalcev.  Saj nam ni težko in radi pomagamo, samo preveč ne smemo razmišljati....
Slabo uro po sklicu že drvimo prek Škarjevega roba proti vrhu.Vmes po telefonu še rešujem tekoče probleme, ki sem jih zapustil v službi.  Večina nas je priletela iz služb. Dejan s strehe, Janez s Šije,Smrko je  grabil britof v Kovorju  in pritekel v delovni obleki tržiške Komunale ....
Vreme se vmes za nekaj časa  izboljša . V uri in pol smo že pri zaplezanih damah. Navežemo jih na vrv in varno spravimo nazaj na planinsko pot , razbit teren ter značilno storžiško plezanje tretje težavnostne stopnje. Nato ju pospremimo nazaj Pod Storžič po poti čez Škarjev rob. Vmes mimo Storžiča letajo helikopterji na pomembnih vojaških nalogah ter prevažajo Madžare. Ta zgodba je srečno končana. Vsaj za zaplezani planinki. Ob sedmih smo pri koči pod Storžičem in naredimo še kratko analizo dogajanja. Tudi naši pripravniki spoznajo razkorak med papirnato verzijo optimalnega reševanja in resničnostjo. Vsi pa smo mnenja, da Chuck Norris ne bi zgubljal časa s helikopterjem ampak bi sam poletel na vrh Storžiča....

In nauk ?

Letošnja zima je bila po količini snega izjemna in snežišča nas bodo spremljala še dolgo v poletje. Mladi dami sta se želeli izogniti snegu na planinski poti z obvozom po skalah. Hitro sta se znašli v mišnici. Nista si upali naprej, nazaj tudi ne. Naša dolžnost ni presojati, ali so tovrstni klici upravičeni.Preveliko tveganje ob neustreznih izkušnjah se kaj lahko konča slabo za takšne planince. Vendar v nahrbtnik še vedno sodijo dereze in cepin. Ter čelada. In ustrezna presoja situacije in odločitev, da je včasih bolje obrniti 50m  pred vrhom kot tvegati. Ali pa najeti gorskega vodnika, ki vas varno popelje tudi prek zahtevnejših terenov. Slovenska planinska in gorniška kultura je še precej nižja kot pri ostalih bolj alpskih narodih. A verjamem, da se bo tudi to sčasoma spremenilo.

PS: Zgodba je napisana izključno na podlagi mojega doživljanja intervencije in ne odraža nikakršnega uradnega mnenja ali stališča.

Slavc Rožič