Stražar nad dolino

Takrat ko zapade vaše pečine, vaše grebene ,                       več metrov,na debelo snega, takrat ste strašne in gorje ljubitelju gora, kadar zaide med ledenike ali med plazove gora. (dnevnik Jakoba Ledererja iz leta 1937 )  Na sončni velikonočni ponedeljek 29. marca 1937 je v snežnem plazu na pobočju Škarjevega roba na severni strani Storžiča ugasnilo devet mladih življenj. Kmalu po tragični nesreči so na pobočju pod Škarjevim robom postavili spominsko obeležje, križ na kamnitem podstavku s spominsko ploščo.   Z leti je dogodek počasi zbledel. Spomin na tragedijo v snežnem plazu se je vse bolj izgubljal. Križ so večkrat odnesli plazovi, tako da ga že vrsto let sploh ni bilo več.Kamniti podstavek je začel razpadati, spominska plošča je odpadla in je bila le še naslonjena na podstavek. Dostopne poti so se zarasle, spomenik so obiskovali redki posamezniki, ki so zanj vedeli.

Nesreča mladih smučarskih zanesenjakov je bila glavni povod za ustanovitev reševalnega odseka(GRS Tržič) pri Tržiški podružnici Slovenskega planinskega društva.

Ena izmed nalog ob praznovanju sedemdeset letnice teh dogodkov je bila tudi obnova spomenika. Z veliko vnemo smo se lotili dela in leta 2007 ob sedemdeset letnici tragedije  delo tudi končali na veliko zadovoljstvo  svojcev ponesrečenih in edinega še živečega, ki se je kljub poškodbam takrat rešil iz plazu Janeza Maliya (kljub visoki starosti še vedno zahaja v gore in smuča).

Ko sem se 17. januarja letos peljal po Lomski dolini proti Storžiču se mi je ob pogledu na velik snežni kanal v pobočju Škarjevega roba pojavilo vprašanje kaj je s spominskim obeležjem. Snežne padavine in nato odjuga  v začetku januarja so pustile svoje sledi, kjer se poleti od planinske poti odcepi stezica proti tržiškemu bivaku v steni in proti križu se je začel globok snežen jarek vse do pobočja Škarjevega roba. Višje sem se vzpenjal bol je bilo jasno, da tudi obeležju ni prizanesel. Le manjša snežena izboklina je kazala, kje bi moral biti križ. Obeležje je postavljeno na poraščenem robu nad grapo, ki prav tu  nekoliko zavije in velika količina snega je izbrala bližnjico prav tam čez. Iz snežnega kupa je štrlel le majhen del svetle kovine. Odkopal sem toliko, da sem videl, če je plošča še na mestu,kajti vaze in kamnitih rogljev ni več, križ  je pripognjen in močno deformiran.

                                 
2. maja sem zopet pod ostenjem Storžiča. Sledi plazov so še večje in segajo skoraj do doline. Po od plazov zasuti grapi se povzpnem do vzpetine, kjer stoji spominsko obeležje. Na kamnitem podstavku manjkajo kamniti roglji in  vaza, ki smo jo med obnovo našli nekaj sto metrov niže in jo vrnili na svoje mesto. Križ iz nerjavečega jekla je ves zverižen pripognjen k tlom tik nad vpetjem. Narejen je tako da se ga da odviti a zaradi zadnjih milejših zim in poraščenosti pobočja nad njim tega žal nismo storili. Ob sedemdeset letnici nesreče smo svojcem obljubili ,da bomo skrbeli za obeležje, ki spominja na tragedijo zato bomo poškodbe sanirali in držali besedo. Obeležje je toliko odmaknjeno od ustaljenih planinskih poti, da nikogar ne moti. Obiskujejo pa ga tisti ,ki jim nekaj pomeni.


 več slik =>

Vračam se po drugi poti, prečim na plaz pod steno, kjer se začenja Kramarjeva smer. Ob večji skali prižgem svečo za Filipa, Janeza, brata Mira in vse druge, droben plamenček za tiste, ki jim ni bilo dano da bi se sami vrnili iz kraljestva Storžiča.

Peter Rožič