Objavil/a: Slavko Rožič, petek, 2. marec 2007
... pred 70. leti .... STORŽIŠKI PLAZ
Velikonočni ponedeljek 29.3.1937
Razpisano smučarsko tekmovanje
Tržiška podružnica Slovenskega planinskega društva je za velikonočni ponedeljek razpisala smučarsko tekmo na pobočju pod ostenjem Storžiča. Nagrada za zmago pa prehodni pokal (kipec smučarja). Zima ni bila preveč radodarna s snegom zato so se mladi smučarski zanesenjaki toliko bolj razveselili snežnih padavin med velikonočnimi prazniki. S sobote na nedeljo je Podstoržičem zapadlo več kod 30 cm pršiča,višje na progi pa še več.
''Tržiška podružnica Slovenskega planinskega društva je razpisala za ponedeljek opoldne tekmovanje v smuku in zanj razpisala prehodno darilo. Tekma naj bi se vršila na severni strani Storžiča in sicer bi bil start v višini okrog 1600 metrov. Pobočje na tem delu je zelo strmo in ravno radi tega so Tržičani izbrali ta kraj za tekmovanje. Nad tem pobočjem pa se nadaljujejo ravno tako strma korita, po katerih drve sedaj spomladi hude lavine. Nevarnost lavin je bila včeraj tem večja, ker je na tem mestu še precej starega in zmrznjenega snega, na katerega je prav hudo naletaval novi sneg. Ta sneg je na stari zmrznjeni podlagi spodrsaval, ter so na ta način nastajale večje in manjše lavine.''
(Slovenec 30.3.1937)
Izkušeni ljudje odsvetujejo – zaman
Kljub opozorilom domačinov, da je nevarnost plazov velika in nameri organizatorja ,da tekmovanje odpove so mladi smučarji vztrajali pri odločitvi,da tekmovanje izvedejo.
Na priporočilo poznavalcev terena so zgornji dve tretjini proge prestavili iz pod stene na varnejše pobočje Škarjevega roba s startom na Nagelnovih čereh. Trdno odločeni,da tekma bo je skupina petindvajsetih smučarjev krenila proti startu.
˝ Prav veseli s pesmijo in vriskom so jo fantje mahnili navzgor,prav zato,ker je bil sneg sam pršič in je sijalo sonce,dan,kakoršnjega tržiški smučarji v letošnji zimi še niso imeli. Zaradi izredno visokega snega pa se je vsa skupina polagoma začela trgati in cepiti ter so nekateri delno na srečo,delno v nesrečo zaostajali. Tako je prva skupina devetih,ki je šla spredaj že okrog poldneva prišla v bližino mesta,kjer naj bi bil start za tekmo. Tu je posegla vmes usoda.˝
(Slovenec30.3.1937)
˝Komaj je v ponedeljek minila popoldanska cerkvena pobožnost,je že gasilska sirena na stolpu cerkve sv. Andreja oznanila nesrečo,ki je Tržičani niti po obsegu niti po okoliščinah nebi mogli pričakovati .Devet mladih fantov je zasul snežni plaz,devet mladih fantov je našlo svoj grob v objemu narave,v kateri so iskali razvedrila,zabave,veselja in zdravja po napornem tedenskem delu v tovarnah.˝
( Slovenec 30.3.1937 )
Smrtni plaz
''Prva skupina je pravkar prekoračila žleb, ki se nahaja pod ''Nagelnovimi čermi'' in po njihovih stopinjah so šli skoraj vsi ostali. Bili so še kake tri četrt ure oddaljeni od mesta starta. Komaj so se odmaknili od žleba, že so začutili piš, ki se je v nekaj sekundah spremenil v hrup. Grmada svežega pršiča se je sesula od vzhodne strani Škarjevega roba. Še predenj so se fantje mogli zavedati nevarnosti, ki se jim je približala, že se je zakadilo tudi okrog njih. Silna množina snega je posnela prvo skupino, v kateri je bilo devet ljudi ter jih zavila medse. S prav enako naglico jih je plaz odnesel dalje. Le enega, Avgusta Primožiča, je plaz vrgel med veje bližnjega drevesa, kjer je tudi obtičal ves do vratu zakopan v sneg. Trenutek nato se je ta plaz, ki je odnesel seboj že osem ljudi začel ustavljati. Toda ta hip je že pridrvel spet nov plaz, ki je potegnil vseh osem zakopanih tovarišev v smrt. Prav tisti čas, ko se je udrl plaz in prihrumel nad te pečine, je Miro Ovsenek prečkal žleb, da bi prišel k prvi skupini. Njegovi tovariši, ki so bili nižje pod njim, so še videli, kako ga je plaz obsul in ga potegnil s seboj. Še hip, pa so se tudi vsi ostali znašli pod plazom.''
(Slovenec 30.3.1937)
Plaz ,ki je prihrumel nenadoma je odnesel prvo skupino in ni se še dodobra umiril ,ko se mu je pridružil še eden,ki je zasul še ostale. Nekateri so se rešili sami,nekaterim so pomagali drugi toda devetim mladim fantom ni bilo več pomoči:
Adalbert Ahačič, Zdravko Kostanjevec, Vinko Lombar, Jožef Mladič,Rudolf Plajbes, Viljem Plajbes, Kristjan Stegnar, Vinko Šarabon, Vladimir Ovsenek.
Ko pod vrh prvi so prispeli
so zavriskali in zapeli.
Tedaj pa strašno zabuči
sneženi plaz se privali.
Mladine dvajset je pobral
Devet do smrti pokončal.
(dnevnik Jakoba Ledererja iz l.1937)
|
|
Obsežna reševalna akcija in iskanje zasutih je trajalo štirinajst dni. Sodelovali so domačini, vojska in gasilci pod vodstvom dr.Breclja in Joža Čopa.
Tragična nesreča mladih smučarjev v snežnem plaz in obsežno delo pri iskanju ponesrečencev je bil glavni povod, da so še isto leto ustanovili reševalni odsek pri podružnici Slovenskega planinskega društva Tržič. V letu 2007 bo od teh dogodkov minilo 70 let.
V spomin na žrtve snežnega plazu so kmalu po nesreči na pobočju Škarjevega roba na višini1570 m postavili spomenik. Velik kovinski križ na kamnitem podstavku s spominsko ploščo. Čas in plazovi so na spomeniku pustili svoj pečat. Križa že vrsto let ni bil več, kljub temu da je bil večkrat obnovljen, spominska plošča je bila samo še prislonjena na močno razpadajoči kamniti podstavek. Dostopne poti so se močno zarasle in obiskovali smo ga le redki posamezniki, predvsem ob dnevu mrtvih.
Ali bo šlo res vse v pozabo?
Tržiški gorski reševalci,svojci nekaterih ponesrečenih in kar je razveseljivo vse več mladih tržiških alpinistov smo ob dnevu mrtvih redni obiskovalci obeležij žrtev gora v naši okolici.
Ob bližajoči se sedemdeset letnici nesreče in naše ustanovitve smo se odločili, da je obnova spomenika žrtvam plazu naša prva naloga. V letu1999 smo uspeli dobiti v varstvo prehodni pokal (kipec smučarja) namenjen zmagovalcu tekme na Škarjevem robu zato čutimo tudi dolžnost, da skrbimo za spomenik.
V letu 2005 smo ob soglasju lastnika zemljišča pričeli s čiščenjem dostopnih poti iz Podstoržiča in od križa na plaz pod steno. Nekaj popoldanskih obiskov z pomočjo mehanizacije (motorna žaga) in krepkih prostovoljcev je dalo rezultat. Nujno je bilo treba pritrditi odpadlo spominsko ploščo na staro mesto in dotrajane lesene zagozde so zamenjali novejši materiali. Prvo hudo zimo z obilo snega so dobro prestali, tega pa ne moremo trditi za dostopno pot, ki jo je v spodnjem delu pri odcepu za bivak (še ena posebnost Storžiča častitljive starosti) močno z drevjem zasul plaz .
V letu 2006 smo najprej ponovno očistili pot in pri tem naleteli na vazo, ki jo je pred mnogimi leti s spomenika odnesel plaz in je sedaj našla pot nazaj.
V mesecu oktobru 2006 je v delavnici našega člana Milana Megliča nastal nov križ iz nerjavečega jekla okrašen s planiko, simbolom gornikov. Sanirane so poškodbe podstavka, zabetoniran je nosilec za križ, vaza je ob skalnih rogljih vrnjena na častno mesto. Ko smo na spomenik postavili še križ je kot nemi stražar v večernem soncu zasijal nad dolino. Med zadnjimi obiski sem v bližini naletel po slikah sodeč na ostanke originalnega križa iz pred sedemdesetih let, ki kaže kakšno moč imajo plazovi, saj je zvit in raztrgan kot bi bil iz papirja, čeprav je narejen iz železne cevi premera 10 cm.
Zadnje dni pred prvim novembrom 2006 sem na očiščeno pot namestil nekaj oznak in smernih tabel za obiskovalce, ki dostopa ne poznajo. Obnovljen spomenik je namenjen vsem obiskovalcem.
Vsak, ki ga bo pot zanesla tod mimo naj se za trenutek spomni mladih fantov in mož, ki so v svoji morda tudi malo neprevidni iskreni ljubezni do bele opojnosti pustili mlada življenja v nedrih v belo odetega Storžiča na sončni velikonočni ponedeljek 29.marca leta 1937.
''Takrat ko zapade vaše pečine,vaše grebene,
Več metrov,na debelo snega,
Takrat ste strašne in gorje ljubitelju gora,
Kadar zaide med ledenike,ali med plazove gora.''
(dnevnik Jakoba Ledererja iz leta 1937) |
|
|
zbral in zapisal
Peter Rožič |
|
|