Moram poudariti, da se je Domen res izkazal kot izvrsten vodja, vse se je dobro pozanimal, zmenil z agencijo in opravil večino organizacijskega dela, poleg tega, da je še dan pred odhodom hodil okoli nas, s polnim avtom prave srbske rakije, če ima še kdo kaj placa. Ostali smo po svojih močeh pomagali in urejali stvari kar je kdo lahko.

Prišel je čas odhoda 24.6. polet iz Brnika , v Istambul in potem naprej v Islamabad. Naslednji dan smo si na kratko ogledali skoraj prazno mesto, saj je bilo do praznika Ramadan le še kak dan ali dva in se ni ničesar dogajalo, vsi » verniki » so počivali in se pripravljali na praznik. Naslednji dan smo že zjutraj leteli naprej v mesto Skardu, od koder se je potem naša odprava začela. Popoldan smo v naši agenciji Blue sky pregledali vso najeto opremo, šotore, hrano ... in se z lastnikom Mohamedom Gulam dogovorili o podrobnostih. 27.6. zjutraj smo že odrinili na pot, z dvema terenskima Toyotama, z vso potrebno opremo za odpravo. Z nami sta odšla še Kuhar in njegov pomočnik oba z imenom Ali ( mlajši in straješi), s tem da verjetno zaradi Ramadana z nami sploh ni šel zvezni oficir, in je vse v zvezi z nosači uredil kar kuhar. Sledila je vratolomna vožnja do zadnje vasi v dolini Arando, na višini cca 2800 m. Tam smo se utaborili in prespali, zjutraj pa so prišli nosači in si razdelili tovore in odrinili smo proti gori. Sledilo je cca 40 km dolga pot ob in po ledeniku do baznega tabora na višini 4380m, ki je trajala 3 dni. Mi smo popoldneve izkoristili tako da smo se vsak dan povzpeli še za dobrih 300vm nad tabor v smislu boljše aklimatizacije.

Sledil je dan počitka v bazi, ki smo ga izkoristili za pripravo opreme za naslednji dan ko smo prvič odšli na hrib. Proti (taboru 1)T1 smo nesli vso opremo za T1 in T2, tako da smo natovorjeni kot mule T1 na višini 5100m dosegli v dobrih treh urah, ga postavili in tam prespali. Lep sončen večer se je ponoči spremenil v sneženje, ki je trajalo do popoldneva, vidimo da z našim napredovanjem ne bo nič zato sestopimo v bazo. Spremenljivo vreme se nadaljuje še dva dni zato čakamo v bazi in vremenske luknje izkoristimo za aklimatizacijo proti T1. Vse vremenske napovedi ki jih dobimo ne držijo skoraj nič tako da s se klub temu odpravimo na hrib. Kar hitro smo v T1, Miha se slabo počuti zato se vrne v Bazo, ostali pa nadaljujemo proti T2 5500 m. Sneg je mehak , tovorimo težke ruzake, udira se do kolen, včasih pa tudi do pasu. Vse okrog nas se prožijo plazovi , na nevarnost pa nas opozarjajo tudi napoke, kjer se je malo prej odpeljalo v dolino. Do T2 porabimo celih 6 ur, komaj postavimo šotor in že sneži. Sledi kuhanje in kuhanje in kuhanje in spanje če se temu lahko tako reče. Zjutraj je vreme kilavo Odpravimo se naprej po dobrih 300 vm zopet začne snežiti , tudi vidljivost je naprej vprašljiva, zato sestopimo v Bazo. V bazi en dan počivamo, naslednji dan pa se že ob tretji uri odpravimo, vreme je lepo v enki poderemo šotor in ga odnesemo naprej. Na dvojki smo že pred osmo uro, in sonce že neusmiljeno žge, ko se skorica odtaja se takoj globoko predira nepredelan sneg. Na dvojki počivamo in talimo sneg. V šotoru je 50 stopinj, zunaj te še prži sonce, nimaš se kam skriti. Pade ideja da poizkusimo ponoči iti naprej da bi lažje in hitreje napredovali, pa se naša ideja kmalu izjalovi, včerajšnje sonce je pustilo sledove na naših telesih in še zaradi slabih razmer, prediralo se je zopet čez kolena in do pasu to misel opustimo na cca 6100m. To je bil tudi najbolj strm del pobočja nekje do 40 stopinj , nepredelan sneg, splazilo se pa tudi ni , tako da ni bil dober občutek gaziti tako globok sneg v taki strmini. To je bila hkrati tudi najvišja točka ki jo je odprava dosegla.

V bazi potem dva dneva počivamo, kuharja nas razvajata z svojimi specialitetami in preberemo vse knjige kar jih premoremo. Naslednjia dva dneva pa dežuje, višje gori pa sneži, kljub dobri napovedi naš čas pa neusmiljeno beži. 14.6. se ponovno vsi poženemo na hrib. Miha je bolje in gre z nami na dvojko. Teoretično imamo še možnosti za uspeh če bi bile razmere dobre. Naslednje jutro je jasno , Domen in Miha se odločita da naprej ne gresta zato z Sašom natovorjena za tabor 3 odrineva zgodaj naprej. O naših sledeh od prej ni kaj dosti ostalo, jih je zapadel nov sneg. V strmi flanki so bili fiksi od Japonske odprave globoko zapadeni. Dokler je držalo je šlo kar dobro in sva hitro napredovala . Višje v flanki se je na hitro spremenila struktura snega in se je zopet udiralo čez kolena. Še nekaj časa rinem naprej pa me Sašo po vrvi pocuka in opomni da je to res nevarno početje »zaradi plazu«, malo višje bi namreč morala flanko prečiti v levo okrog roba kar bi bilo skrajno nevarno. Ima prav, stakneva glave se sprijazniva z usodo in modro sestopiva v dolino. Spotoma pobereva še kar sta Domen in Miha pustila in jo hitro ucvreva proti bazi dokler se še ne predira neznosno. Srečava Japonsko odpravo, ki so kasneje iz podobnih razlogov ravno tako odnehali, in Pakistansko odpravo, ki gredo prvič proti T2. V bazi naslednja dva dneva pripravimo vse potrebno za odhod v dolino. 17.7 zjutraj pridejo nosači, v Arando sestopimo v dveh dneh in naprej do Skarduja. Spotoma se ustavimo v nekašnih toplicah, da se v zelo vroči vodi odmočimo »prisušen švic« iz naših teles.
Naslednji dan smo si ogledali Skardu , sledila je še dvodnevna vožnja po visoki Karakorumski cesti do Islamabada kar pa je že druga zgodba. Sledil je še povratni let Islamabad-Istambul do Brnika .

Če vse skupaj povzamem: uspeh odprave je krojilo vreme in izredno veliko snega ki je to pomlad padel na tem področju in se ni predelal, posledično so bile zaradi tega slabe razmere. Sam hrib tehnično ni zahteven, je pa vremensko zelo muhast, dejstvo da že dve leti nihče ni bil na vrhu, tudi ni kar tako, ujeti prave razmere , če imaš 14 dni časa pa ni enostavno, za povrh pa še slabo vreme.

Glede na razmere ki so bile do vrha ne bi mogli pregaziti, tudi če izključimo nevarnost plazov. Če gledam kot celoto je bila odprava prav super, res prava dogodivščina, edinstveno gorsko okolje , veliki ledeniki, vasi in ljudje kot da se je čas ustavil ... Super družba. Nazaj smo prišli celi, še vedno PRJATLI z eno novo izkušnjo v žepu.

Vsi člani smo tudi bolj ali manj aktivni Alpinisti pri Ao Tržič, tako da smo tudi po tej plati zastopali domače društvo.
Zahvalil bi se tudi obema našima zdravnikoma Iztoku Tomazinu in Tomažu Goslarju, ki sta nas založila z sredstvi za lajšanje tegob na poti , Ireni Mrak za koristne informacije in vsem drugim našim članom ki so nam kakorkoli pomagali. Na koncu bi se vsem trem udeležencem še zahvalil ki so me »prenašali« in še enkrat pohvalil Domna , saj če ne bi bilo njega, ne bi šli.

besedilo in fotografije: Milan Meglič