Na dan odhoda je bila vremenska napoved slaba, zato smo se odločili, da potujemo po Turski avtocesti, preko Nemčije do Innsbrucka ter naprej do naše doline Ötztal. Večino poti nas je spremljal dež in sneg, tako da nas je na cilju v mestu Vent čakalo kar nekaj novozapadlega snega. V hotelu, v čigar lasti je tudi koča Martin Bush na katero smo namenjeni so nam povedali, da nas na koči pričakujejo, da pa previdnost ni odveč zaradi novega snega. Tako smo se v slabi vidljivosti in sneženju odpravili proti koči, ter nekako kar dobro zadeli pot, ki vodi po desnem bregu globoke doline. Pot se je počasi vzpenjala, s tem je bilo snega vse več tako da smo v dobrih dveh urah in pol kar utrujeni in premočeni prišli do koče. Tam ugotovimo da smo edini gostje, poleg nas oskrbnik in njegova hčer ter trije pomočniki iz naše bivše juge. Koča na zelo visokem nivoju, vse kar mora biti, dobra postrežba in prijazno osebje.
Naslednji dan je sneženje ponehalo, okrepil pa se je veter, ki je skoraj pol metra snega pometal po hribih in gradil zamete - klože. Vreme sicer sončno zato se odpravimo proti višje ležeči koči Similaunhütte na mejni greben z Italijo, potem bomo pa videli kako naprej. Za ta podvig smo po dolini gazili globok sneg za nameček pa čez nekaj minut naše sledi ni bilo več, ker jo je takoj zametlo. Pot do koče je bila povsem varna, saj se blago vzpenja po široki ledeniški dolini. V koči nas je pričakalo neprijazno osebje, uradno naj bi jo odprli naslednji dan, obenem pa niso imeli nobenih gostov ki bi jim prinesli kak cekin. Po postanku se odločimo da poizkusimo še malo naprej in kmalu ugotovimo da ne bo šlo ter se spustimo nazaj do naše koče. Naslednji dan se zbudimo v kristalno jutro brez vetra in se odločimo za vzpon na Similaun po isti dolini kot prejšnji dan, višje ko stopimo na ledenik pa se le ta položi in ni nevarnosti za plazove. Pod vrhom nas pričaka povsem spihan greben, tako da zadnjih 150 vm opravimo peš. Dan prekrasen, razgledi čudoviti in vsi na vrhu( Similaun 3606m), kaj bi si lepšega še lahko želeli. Smučarija v zgornjem delu ni bila najlepša zaradi številnih zastrugov po ledeniku, spodaj pa je bilo odlično tako da smo hitro » prismukarili« nazaj po naši špuri do koče. Ob lepem popoldnevu smo sedeli pred kočo in ob debati skrbno skrbeli za rehidracijo. Po večerji se je to še nadaljevalo v koči, kjersi nas bo najbolj zapolnila oskrbnikova hčer, ki nas je »vahtala« pozno v noč. Naslednje jutro odrinemo še enkrat v hrib, tokrat na vzhodno pobočje. Tu je svet bolj strm, in je bilo treba izbrati dokaj varno pot med številnimi kložami. Nevarnost se je seveda že precej zmanjšala, saj je sonce prejšnji dan že poskrbelo da se je sneg že posedel. Pririnili smo nekje do višine 3200m, kjer se je pobočje do grebena postavilo pokonci in bi bilo prenevarno siliti naprej. V opomin so bili vidni številni plazovi in napoke, ko se je prožilo dan prej. Smučarija nazaj v dolino je bila uživaška, potem pa smo spakirali stvari se poslovili od prijaznih oskrbnikov in se spustili v dolino proti Ventu.
Dan je bil kasen zato se odločimo da se vrnemo čez prelaz Brener in po Pusterski dolini prek Lienza nazaj proti domu.
Kljub ne najboljšim razmeram smo opravili kar nekaj lepih tur in se iz njih tudi kaj naučili. Kraji so za turno smučarijo res lepi in ponujalo številne možnosti. Škoda je da so zadnja leta zime skope s snegom in da ledeniki kar jih še je naglo izginjajo. Ker tokat nismo uspeli vse podelati se bo vredno še kdaj odpraviti v te konce.
Tura je potekala od 9. do 12.marca 2017.
Milan Meglič
Fotogalerija => |
