Objavil/a: Slavko Rožič, nedelja, 15. junij 2014
Spomladanska usposabljanja v GRS Tržič Tržiški gorski reševalci so pred letno sezono opravili zahteven sklop usposabljanj in na koncu še simulacijo stenskega reševanja v Beli peči. Pri gorskem reševanju že nekaj časa ne gre več samo za vozle in vrvno tehniko, vedno novi izzivi pri reševanju zahtevajo kompleksna znanja iz organizacije, prve pomoči in veščin vodenja. Spomladansko prebujanje smo začeli na poligonu v t.i. Bornovi steni ( V stena Begunjščice). Z mislimi še pri zimskih vzponih in smučanju smo prevetrili znanja o varovališčih, tehnični opremi in transportnih sredstvih. Uspešno smo usposobili člane za uporabo novega vitla, ki je po izkušnjah in mnenju članstva pridobitev, ki bo koristna pri marsikateri akciji.
Nadaljevali smo v plezališču Dovžanova soteska, kjer smo nekaj več poudarka dali tudi alpinističnim veščinam, spustu po vrvi , pa tudi kakšen klin je bilo potrebno zabiti. Ker je večina reševalcev tudi alpinistov so le ti osvežili znanje , ostalim pa smo predstavili novosti in osnovne manevre iz vsakdanjika plezalcev velikih sten.
Lepo popoldne smo preživeli pri odkrivanju manj znane Kukovnice ( severna stran Kriške gore ) , kjer smo merili azimute, sledili satelitom, zaintereiranim članom pa predstavili tudi napredne možnosti navigacije s t.i. pametnimi telefoni.
Za zaključek smo izvedli popoldansko vajo v Beli peči, kjer smo na dveh ločenih deloviščih reševali enak problem: plezalec se je poškodoval pri plezanju in potrebno ga je bilo oskrbeti in dvigniti na rob stene. V steni sta delala tudi oba tržiška zdravnika, reševalci in pripravniki pa so pod budnim očesom inštruktorjev suvereno organizirali in izvedli reševanje od sklica pa do uspešne rešitve plezalcev.
Udeležba na vajah je bila med 75% in 90% , kar kaže na veliko motiviranost postaje in zavedanje, da bomo le z vajo lahko Kos vsem izzivom. Kot sem omenil že v uvodu, dajemo inštruktorji poleg tehničnega znanja poudarek tudi ostalim potrebnim znanjem, delu z radijskimi postajami , vodenju in timskemu delu. Sliši se kunštno , vendar želimo še večjo strokovnost in suverenost od svojih članov. Vse štiri vaje smo izvedli v popoldanskem času, trajale so tri do štiri ure, kar se je izkazalo za zelo učinkovito in konec koncev tudi racionalno, saj smo gorski reševalci prostovoljci in se lažje odpovemo kakšnemu popoldnevu vaj kot lepemu vikendu, ko nas gore vabijo k plezanju , kar nas večina reševalcev še vedno rada počne.
Zahvala gre inštruktorjem in vsem članom za resen pristop pri vajah.
besedilo : Slavko Rožič
fotografije: Peter Rožič
|
|
