Društvo GRS Tržič


Objavil/a: Slavko Rožič, četrtek, 24. april 2014

Storžič, naše krajestvo ?

Storžič (2132 m) je najvišja gora v zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Vrh je od vsepovsod videti kot lepo oblikovan stožec, po katerem je gora tudi dobila ime. Zaradi svoje lege in izrazitosti so se zanj že zelo zgodaj zanimali številni naravoslovci, pesniki so o njem  pisali pesmi in slikarji  risali slike. Seveda je bil Storžič vedno oblegana gora, alpinisti so v njegovih stenah iskali težke prehode, smučali po njegovih grapah, planinci pa iskali veličastne razglede z njegovega vrha.
Pri vsej silni količini pristopov so se seveda dogajale tudi nesreče. Iz zgodovine je znan velik plaz na severni strani gore leta 1937, ki je zahteval devet žrtev smučarske tekme. Žalostni davek je gora pobirala še naprej. Po tej nesreči je Storžič zahteval še vsaj 15 življenj. V zadnjih letih je bilo med ponesrečenimi tudi kar nekaj tržiških alpinistov. Janez Stegnar , Filip Bence , Janko Meglič. V lanskem letu se je pri vzponu po Matevževem stebru ponesrečil plezalec iz Radovljice. Težko je poosebiti goro in trditi, da je le ta nevarna. Že filozof Klement Jug je ugotavljal, da je nevarnost v nas samih in da sami prevzemamo toliko tveganja, kot mislimo, da smo ga sposobni. Včasih mislimo ali upamo preveč. Tudi razlogi za vrsto nesreč so različni in nimajo skupnega imenovalca. Zgodile so se večinoma na različnih mestih, različnih časih in pri povsem različno izkušenih ljudeh. Nekaj podobnosti najdemo le pri razmerah nesreč, ki sta se zgodili 2006 in 2009 v Kramarjevi smeri. Naša postaja vsako leto opravi nekaj reševanj v Storžiču in tudi moja pot v GRS se je začela leta 1990 iskanjem po storžiških grapah, ko smo po štirih dnevih našli mrtvega upokojenega redovnika iz Trstenika.

Kunsic_zahod

Storžič si ne zasluži , da postane sinonim za nevarno goro. Nevarnost bi se statistično lahko merila kot razmerje uspešnih pristopov in številu mrtvih. Relativno lahek dostop z juga in ekspanzija ekstremnih planincev, popularnost kot posledica internetnega alpinizma in lahek dostop tudi s severne strani skrbijo za veliko obiskanost in množico pristopov na vrh v vseh letnih časih. Podatka o pristopih nimamo , ocena je nekaj tisoč na leto , zato bi hladna statistika zagotovo dokazala , da nismo niti pri enem promilu... Človeško pa se za vsemi nesrečami skriva veliko osebnih zgodb, izgubljenih  očetov, prijateljev, znancev...

kriz_1528_2

Nemo stoji spominsko obeležje pod vznožjem Storžiča, kjer vsako leto septembra naredimo mašo za ponesrečene gornike. Pred   leti , ko smo iskali nov kos spominske plošče smo bili pred dilemo, kako veliko naj naredimo. Zlovešča praznina na plošči nas je opozarjala na minljivost. Ni mi bilo lahko, ko sem kasneje dvakrat snemal ploščo in jo nosil klesarjem , da so vanjo zapisali imena preminulih kolegov. Žal se praznina manjša in žal je na plošči vsako leto več imen. Neme priče in spomini na žalostne dogodke. Nekateri pravijo, da ima še celo helikopter drugačen zvok, ko poleti v reševanje preko lomske doline proti Storžiču...

Gore je potrebno spoštovati. Malo naučeno že govorimo, da si je potrebno izbrati primerne cilje in se temu primerno opremiti. Ne preveč tvegati. Vsi vemo, da temu ni tako in da smo dostikrat v situacijah, ko si rečemo: » Šlo je za las...« .

Velikokrat se izide, včasih žal ne. Ko boste šli proti Storžiču za trenutek postojte pri obeležju in se spomnite tudi na tiste, ki jim ni bilo dano dokončati vzpona na Goro in so za vedno ostali v spominu Storžiča.


Kamnita gora je Storžič,
ko sega gor v nebo,
njeno kamnito okolje
je lepo za oko.

Tam med ruševjem vidiš,
kar ti oko poželi.
Pisano cvetje, gamse, kamenje,
krokarjev črnih peruti šumenje.

Kadar zavije v megle se goste,
takrat ne hodi k njemu v goste!
Ko pa v soncu žarečega kamenja,
takrat planinci so drugega mnenja.

Pred kočo veseli planinci sede,
gledajo Storžič, se vesele.
Uživajo zrak in lepoto gora,
kakršno naša narava jim da.

 

 Janko Januš


tekst: @Slavc

http://grs-trzic.si/novice.php?pid=353 27. 11. 2021