Režiser tokratnega eventa je bil Brus, za pogon je skrbel neuničljivi Milan z zdaj že legendarnim klobučkom, za metlo pa sem skrbel jaz. Po mnenju udeležencev je bila tura uspešna , osvojili smo še dva presežka v turnosmučarski ponudbi vzhodnih Alp. Brusu se je uresničila želja in je priplezal  na Königspitze , seveda pa tudi ostali nismo ostali ravnodušni ob smučarski ponudbi , ki smo jo začinili s spustom po vzhodni steni kraljeve špice.

V soboto ponoči smo se odpravili proti Sudlnu in se s prvo gondolo odpravili proti koči Casati. Po krajšem počitku smo nadaljevali vzpon proti Monte Cevedale in delili nebeške razglede po okoliških gorah z množico ostalih ljubiteljev gora. Spust do koče je minil kar malo prehitro, sonce in višina sta dodala svoje in popoldan smo predremali čakajoč na večerjo.


Jutro je bilo lepo in kljub notranjim dvomom je na koncu soglasno prevladala odločitev, da se povzpnemo na Königspitze. V dobrih razmerah smo za vzpon od koče do vrha potrebovali manj kot tri ure. Smuči smo si nadeli le nekaj deset metrov pod vrhom 3852m visoke gore , ki je le malenkost nižja od soseda Ortlerja. V dobrih razmerah smo se spustili po vzhodni steni in okrog poldneva zaključili smučanje v Suldnu. Sledila je še pot domov, kar pa je že druga zgodba...